Pogoste napake pri protikorozijskih barvah in načrt ukrepov

1. Tekočost

Pri barvanju navpične površine se del barve zaradi gravitacije spusti navzdol, kar povzroči nastanek neenakomernih pasov in sledi na tankem sloju. To se pogosto zgodi zaradi počasnega izparevanja topila, predebelih nanosov (npr. pri intenzivnem čopičenju), preblizu pršenja, napačne višine pršilnika, nizke viskoznosti barve, visoke koncentracije par topila v okoliškem zraku, nizke hitrosti zračnega toka ali zapletene geometrije predmeta, ki povzroča nabiranje barve v razpokah. Za preprečevanje kapljanja med nanosom je ključno strogo nadzorovati viskoznost barve in izboljšati spretnost operaterja. Prilagodite razdaljo pršenja in se izogibajte nanosu predebelinega sloja naenkrat.

2. Preklevanje spodnjega sloja

Po nanosu zaščitnega sloja se osnovni sloj lahko razjede ali celo odlepi od podlage in tvori gube. To je posledica topila v zaščitnem sloju, ki omehča in razbuhne osnovni sloj. Glavni vzroki so neustrezno usklajevanje osnovnega in zaščitnega sloja ali predebek nanos zaščitnega sloja pred popolnim izsušitvijo osnovnega sloja. Pomembno je izbrati ustrezno barvo in zagotoviti, da je osnovni sloj povsem suh, preden naneseš zaščitni sloj. Za preprečevanje razjedanja nanesi prvi sloj tankeje in počakaj nekaj časa, preden naneseš drugi sloj.

3. Presekanje barve

Barva podlaga ali osnovnega sloja se absorbira v film zaščitnega sloja, kar povzroči onesnaženje. To se zgodi, ker topilo v zaščitnem sloju raztopi organske barvila ali smole v osnovnem sloju, zaradi česar barva preseka v zaščitni sloj. Za preprečevanje tega presekanja barve med osnovni in zaščitni sloj naneseš dodatni ločilni sloj, ki izolira osnovni sloj z nagnjenostjo k presekanju.

4. Bela

To se nanaša na pojav, pri katerem barva po nanosu tvori mat, zamagljeno ali delno prozorno plast, ki se med sušenjem celo lahko zbeli. To nastane zaradi vlage na gradbišču, visoke vlažnosti zraka, hitre izparevanja topil in nenadnega padca okoljske temperature, kar povzroči kondenzacijo vodne pare na plasti ter lahko vodi do izločanja smol ali polimerov in s tem do zbelitve. Za preprečevanje tega pojava uporabite organska topila z visoko vreliščno temperaturo in počasnim izparevanjem ali predhodno segrejte površino za prevleko (približno za 10 ℃ višje kot okoljska temperatura). Pazite na temperaturo, vlažnost in hitrost izparevanja topil na gradbišču.

5. Pusti olje in se smeje

Po nanosu se barvni sloj na površini skrči, kar spominja na vodo na voskani papirni podlagi, z razmazanimi madeži in razkritjem spodnjega sloja. To je predvsem posledica slabih lastnosti barve pri mokrenju površine, zaradi česar ne more tvoriti enakomernega sloja, temveč se skrči in tvori kapljice. Poleg tega je tudi pretenek barvni sloj nagnjen k skrčevanju. Možni vzroki vključujejo preveč gladko ali mastno površino, neustrezno shranjevanje in staranje barve, kontaminacijo barve z maščobo ali primesmi, neustrezen izparevalni proces razredčila, nezadostno pripravo površine, mešanje olja ali vode v cevovodu pršilnega pištola, nizko temperaturo okolja med nanosom ali preveliko viskoznost barve.

6. Počasno sušenje in ponovno lepljenje

Po nanosu premaza se lahko pojavijo te težave, če čas nastajanja filmske plasti presega sušilni čas, določen v tehničnih pogojih izdelka, ali če se film ne utrjuje, ni trd ali je na površini suh, vendar znotraj še ni suh. Ponovna lepljivost nastopi, ko ostane premaz lepljiv tudi po sušenju ali utrjevanju. Vzroki obeh težav so podobni. Najprej je pomembna kakovost premaza; uporaba raztopin z nizko hitrostjo izparevanja ali nanos predebeline filmske plasti lahko omeji oksidacijo le na površino in tako prepreči popolno sušenje spodnjega sloja. Zato je treba premaz nanesti tanko in enakomerno, celo če to pomeni večkratno nanos. Če podlaga ni popolnoma suha, lahko to prav tako vpliva na proces sušenja, podaljša sušilni čas ali povzroči ponovno lepljivost. Za odpravo te težave lahko pomagajo uporaba raztopin z višjo hitrostjo izparevanja, povečanje temperature na mestu nanosa ali dodajanje aditivov.

7. Igleni otoki

Na barvnem sloju se lahko tvorijo igelasto majhne luknje ali pore, podobne tistim na usnju, s premerom približno 100 µm; to pojavimo imenujemo »iglicaste luknje«. Ta pojav je bistveno podoben »smehu«, pri čemer so nekatera območja sloja med procesom nastajanja ostala nepobarvana. Vendar iglicaste luknje neposredno prodrejo do površine podlage. Nasprotno pa se pri krčenju ohrani zelo tanka ostanka sloja. Glavni vzroki za nastanek iglicastih lukenj so prisotnost zračnih mehurčkov, šibka moč mokrenja pigmentov ali preveč tanek barvni sloj. Ta težava je povezana tako z barvanjem kot tudi s tehnikami nanosа premaza. Za preprečevanje iglicastih lukenj je ključnega pomena strogo skladanje s postopkom izvedbe ter učinkovito odpravljanje težav, kot so napačna izbira in mešanje razredčil, slaba disperzija pigmentov, slabo izpuščanje zračnih mehurčkov iz premaza, nesučiščene površine za barvanje ter neustrezne razmere pri barvanju.

8. Penjenje

Del barvne plasti se dvigne od podlage ali osnovnega sloja, pri čemer je napolnjena z tekočino ali plinom, na površini pa nastanejo krožne izbokline. Večina primerov te napake je posledica napak pri nanosu, predvsem zaradi vlage ali hlapljivih tekočin v barvni plasti. Za preprečevanje te napake mora biti površina, ki jo želimo barvati, čista, barvna plast mora biti suha in jo ne smejo shranjevati v okolju z visoko vlažnostjo. Poleg tega je treba porozne podlakirne premaze zapreti.

9. Koža mandarine

Pri pršenju, če se ne oblikuje gladka suha plast, temveč se pojavi neravna tekstura, podobna oranžni lupini, se ta pojav imenuje 'oranžna lupina'. Ta težava je predvsem posledica dveh dejavnikov: nepravilnih tehnik nanašanja in hitre izparevanja komponent z visoko hlapljivostjo. Da bi preprečili to težavo, lahko uporabite več razredčil, predvsem topila z višjo vreliščno temperaturo. Prav tako pomaga prilagoditev velikosti šobice, razdalje med pršilcem in površino, ki jo barvamo, ter dodajanje izravnalnih sredstev.

10. Gubanje

Gubljenje nastopi, ko se barvni sloj, nanesen neposredno na osnovni sloj ali suh podlakirni sloj, med sušenjem zmečka. Te gube se pojavijo kot neravne, grbavate grebene zaradi neenakomernega sušenja notranjega in zunanjega sloja. Pogosto je povzročeno z izobiljem pospeševalca sušenja, ki povzroči, da se hitreje sušeča površina zapre nad počasneje sušečim slojem, kar pusti počasneje sušečemu sloju premalo prostora za raztezanje in ga prisili k navzgor usmerjenemu skrčevanju, kar vodi do nastanka gub. Poleg tega lahko povzročijo gube tudi predebela nanos barvnega sloja, neustrezno sušenje zunanjega sloja, izpostavljanje barve intenzivni sončni svetlobi ali uporaba previsokih temperatur pri pečenju. Za odpravo te napake se lahko uporabijo naslednje metode: zmanjšanje količine pospeševalca sušenja, dodajanje počasneje sušeče barve iste vrste ter izbor ustreznejših topil. Prav tako lahko to pojav povzročita tudi nanos barve v križastem vzorcu in hitri povečevanje temperature med pečenjem.

11. Slaba pokritost spodnjega dela, vidna spodnja plast

Po nanosu sloja barve je osnovni sloj še vedno vidno razločen s prostim očesom. Če se to pojavi zaradi izpuščenega pršenja ali pretenkega nanosa, se temu reče »izpostavljenost«. Ta težava je običajno posledica nezadostne pokritosti z barvo, nizke vsebine pigmenta, usedlega pigmenta zaradi nezmešanja ter pretenke barve. Za odpravo teh težav je poleg izbire ustrezne barve pri nanosu potrebno zagotoviti temeljito mešanje, natančen nanos in uporabo barv z visoko pokritostjo.

12. Izguba svetlobe

Ko se filmski premaz iz sušilnega premaza izsuši, se pojav, da ne doseže želene sijajnosti ali pa se sijajnost postopoma zmanjšuje po nekaj urah ali tednih, imenuje izguba sijajnosti. Naravni pojav postopnega zmanjševanja sijajnosti premaza s časom zaradi staranja se za izgubo sijajnosti ne šteje. Kar se samega premaza tiče, so težave pogosto posledica neustrezne sestave, nepravilne izbire in mešanja barvil, neustreznega stopnja polimerizacije smol ter slabe medsebojne topnosti. Z gradbenega vidika lahko težave nastanejo zaradi slabe priprave površine pred nanosom premaza, neravnosti površine premaza ter prekomernega vpijanja sušilnega premaza. Pomembno vlogo igrajo tudi klimatski dejavniki: v hladnem vremenu se na površini kondenzira vodna para, kar povzroči izgubo sijajnosti premaza. Pri termično sušenih premazih lahko, če jih predhodno postavimo v peč za sušenje prehitro, film premaza nima dovolj časa za izravnavo, kar vodi do nakopičitve barvil na površini, nastanka por in s tem vidne izgube sijajnosti z očesnim opazovanjem. Za preprečevanje tega je potrebno površino pred nanosom premaza skrbno pripraviti tako, da je gladka in brez razpok, strogo upoštevati določene pogoje sušenja ter po potrebi nanesti ustrezno tesnilno plast.

13. Prašenje

Pod vplivom podnebnih razmer se lahko na barvnem sloju razvijejo površinske poškodbe ali razprševanje, pri čemer se sijaj zmanjša. To se običajno kaže kot bela barva, in ko se dotaknemo barvnega sloja, se pigmentni delci lahko enostavno nalepijo na prste – pojavu pravimo razprševanje. To nastane zaradi dolgotrajne izpostavljenosti barvnega sloja ultravijoličnim žarkom, kar povzroči izgubo lepilnih lastnosti barve v neposredni bližini pigmentnih delcev. Razprševanje se omeji samo na površino, pri čemer se hkrati pojavi le majhna količina prahu, spodnji barvni sloj pa lahko ostane nedotaknjen, dokler se ne poškoduje popolnoma. Stopnja razprševanja je odvisna od dejavnikov, kot so vrsta osnovnega materiala, vrsta pigmenta ter razmerje med pigmentom in osnovnim materialom. Zunanji dejavniki, ki prispevajo k razprševanju, vključujejo naravno okolje, v katerem je barvni sloj izpostavljen – na primer ultravijolično sevanje, vlaga, kisik, morsko podnebje in kemična korozija. Če je barvni sloj pretenek ali če je pred sušenjem izpostavljen dežju, megli, mrazu ali rosi, se lahko razprševanje pojavi predčasno. Zato je ključnega pomena izbrati ustrezno vrsto barve. Na primer epoksidne premaze, ki so odporni proti koroziji, imajo slabo odpornost proti vremenskim vplivom in lahko povzročijo zgodnje razprševanje. Enako velja za asfaltno barvo. Med nanosom je pomembno zagotoviti, da barvni sloj doseže določeno debelino.

14. Razpoke

Pojav razpok na barvnem sloju je znan kot razpokanje. Razlikujemo fine, grube in mrežaste razpoke, ki vse kažejo staranje barvnega sloja. Mrežasto razpokanje pomeni, da se barvni sloj razpoka do podlage in tako razkrije osnovni material ali pa se razpoka do te mere, da razpoke niso popolnoma prebojne, kar spominja na vzorec na želodni lupini. Večina barvnih slojev razvije mrežasto razpokanje po daljšem času uporabe, kar kaže, da je premaz odpovedal in ga je treba ponovno nanesti; to ni obravnavano kot napaka. Napakam pri razpokanju ustreza pojav mrežastega razpokanja na barvnem sloju že kmalu po nanosu. To je običajno posledica nezdružljivosti med podlago in končnim premazom, na primer če se trd barvni sloj nanese na dolgo oljno podlago, kar lahko povzroči pomanjkanje elastičnosti barvnega sloja in s tem neenakomerna raztezna in krčilna navora med obema plastema. Če podlaga ni suha, je premaz predebek in končni premaz se nanese pred polnim izsušitvijo, je najverjetnejše, da pride do razpokanja. Tudi razpokanje, povzročeno z zunanjimi dejavniki, lahko doseže hud obseg. Visoke temperature in vlažnost v tropskih regijah, kjer se barvni sloj zaradi temperaturnih sprememb razteza in krči ter pogosto absorbira in izpareva vodo, lahko povzročijo mrežasto razpokanje. Poleg tega lahko mrežasto razpokanje povzroči tudi nepopolno mešanje barve pred uporabo, sprememba izvirne formulacije ali uporaba notranje barve za zunanjo uporabo na kovinskih površinah itd. Težavo z finimi in grubimi razpokami je mogoče rešiti z izbiro bolj odpornih barv, pri čemer je pomembno, da se barvni sloj po nanosu prilagodi razteznim in krčilnim silam površine. Pri mrežastem razpokanju je še posebej pomembno uporabiti združljivo barvo.

15. Odluščevanje

Ko se lakirna plast razpoči in izgubi lepilno moč, se na koncu odklene od površine ali loči od podlakirne plasti, kar povzroči dva glavna problema: plast se odluščuje v majhnih koščkih ali se celotna plast odlušči. Ti problemi so pogosto posledica neustrezne priprave površine, neustreznega izbora podlakirne plasti (npr. preveč trdne podlakirne plasti, zaradi katere zgornja plast ne more dobro prilepiti, ali podlakirne plasti s preveliko sijajnostjo), napak pri nanosu, predebela lakirna plast ali nedovolj sušenja med posameznimi sloji lakirne plasti, še posebej ob izpostavljenosti vlaji. Celotno odluščevanje plasti lahko povzroči neskladje med dvema slojema barve, kontaminacija med sloji ali huda razpršitev lakirne plasti.

16. Rjava

Kratko po nanosu črnega metalika se pod barvnim slojem lahko pojavijo rdečkasti trakovi ali pa skozi barvni sloj rjavi madeži. Na začetku barvni sloj postane rumenkast, nato se razpoka, kar vodi do nastanka jamic, pikek in korozije pod barvnim slojem, kar skupaj imenujemo rjavenje. To je posledica slabe kakovosti površine osnovnega materiala, neustrezno odstranjene rje, nepopolne predbarvne obdelave, nepopolne fosfatne obdelave ali nepopolnega barvnega sloja, na primer zaradi pikek ali izpuščenih površin. Tudi slaba odpornost barvnega sloja proti rji, predebela barva in pike, ki med posameznimi plastmi niso ustrezno prekrite, lahko povzročijo težave. Vlaga in kisik lahko prodirata naprej in sprožita elektrokemijsko korozijo. Pred nanosom barve mora biti predmet temeljito očiščen, po možnosti pa naj se izvede tudi fosfatna obdelava, da se zagotovi celovitost barvnega sloja; cilj je barvati tako notranjo kot zunanjo površino delovnega predmeta.